Obporodne stiske

Prvo leto po porodu za žensko predstavlja čas sprememb in novosti. Fiziološkim se pridružujejo tudi psihosocialne spremembe, ki zajemajo prevzemanje materinske vloge, vzpostavljanje in utrjevanje odnosov z drugimi, spremembe v samopodobi ter trud za zadovoljevanje fizioloških in čustvenih potreb otroka, sebe, pogosto pa tudi drugih družinskih članov. To lahko vodi v zapostavljanje skrbi zase, katerega posledice se kažejo na vseh področjih delovanja (2).

Pogosto ločujemo tri vrste obporodnih duševnih stisk: poporodna otožnost, poporodna depresija in poporodna psihoza. Med seboj se razlikujejo tako v pogostosti kot težavnosti simptomov (1).

Poporodna otožnost je ena od čustvenih motenj, do katerih lahko pride v obdobju po porodu. Pojavi se pri osmih od desetih žensk. Simptomi obsegajo spremembe razpoloženja, jokavost, tesnobnost, razdražljivost, pojavijo se lahko težave s spanjem in apetitom. Za odpravljanje simptomatike zadostuje samopomoč (4).

Poporodna depresija označuje kompleksni skupek fizičnih, čustvenih in vedenjskih sprememb, ki se pokažejo pri nekaterih ženskah po porodu. Pojavlja se redkeje kot poporodna otožnost, saj je njena prevalenca 10-20 %. Je oblika globlje depresije, začne se v roku 4 tednov po porodu. Diagnoza je odvisna od časa, pretečenega med porodom in pojavnostjo simptomov, ter teže motnje. Nekatere ženske okrevajo same od sebe, dokazano pa je, da se bodo prej počutile bolje, če poiščejo pomoč, podporo in/ali zdravljenje (3).

Poporodna psihoza se med temi tremi pojavlja najredkeje (0,1-0,2 %). Za njo je značilna izguba stika z resničnostjo, nerazumljiva in zmedena govorica, pretirano dobro razpoloženje, vznemirjenost, pretirano nezaupanje in neutemeljen strah zase ali za otroka. Zaradi resnosti simptomov je potrebno takojšnje ukrepanje in zdravljenje (5).