Ljubezen do sebe – sočutje do sebe

Ko govorimo o ljubezni do sebe, v strokovni literaturi, običajno govorimo o sočutju do samega sebe. Sočutje do samega sebe nam omogoča, da se konstruktivno soočamo s težavami ter da se lahko spopadamo s strahovi, neuspehi in občutki sramu(5). Prakticiranje sočutja do sebe nam omogoča dobro spoprijemanje s stresom ter se pozitivno povezuje z dobrim duševnim zdravjem. Na podlagi raziskav, lahko sočutje do samega sebe razdelimo na 3 komponente:

• Naklonjenost oziroma toplina do sebe (na sebe gledamo z razumevanjem, oprostimo si napake, ne kritiziramo sebe do onemoglosti, smo razumevajoči in prijazni do sebe, ko trpimo ali doživljamo neuspehe),
• prepoznavanje sebe, kot del človeštva (sprejemanje, da ni nihče popoln, da smo del širše celote, človeštva) in
• čuječnost(3).

Kaj lahko pridobimo s tem, da smo sočutni do sebe? Osebe, ki so sočutne do sebe, so bolj zadovoljne s svojim življenjem, bolj povezane z drugimi, srečnejše, doživljajo manj anksioznosti, depresije ter občutkov sramu in strahu pred neuspehom(2). Sočutje do sebe zmanjša tveganje za izgorelost, omogoča učinkovito upravljanje s čustvi in se povezuje s pozitivno samopodobo(4). Posamezniki, ki niso sočutni do sebe, pogosteje podcenjujejo svoje sposobnosti, si težko oprostijo napake in slabše skrbijo za svoje zdravje(1).

Pomemben del sočutja do sebe je skrb za telesno (zdrav življenjski slog, dovolj spanja) in duševno zdravje (počitek, čas zase, postavljanje mej, kreativnost, sproščanje). Pomembno je, da nezdravo vedenje prepoznamo in si pred njim ne zatiskamo oči(1).

Kako prakticirati sočutje do sebe? Da smo lahko bolj sočutni do sebe, pomaga prepoznavanje lastnega doživljanja in čustev. To pomeni, da poskušamo prepoznati, kaj čutimo v različnih situacijah in čustva poimenovati. Prepoznana čustva sprejmemo, torej jih ne zanikamo in ne poskušamo potlačiti.
Pomislimo, kako bi odreagirali, če bi takšna čustva doživljala oseba, ki jo imamo radi in poskušamo empatijo in sočutje preusmeriti nase. Če se pojavi misel, da ne zaslužimo sočutja, se vprašajmo, zakaj menimo, da ga drugi zaslužijo, mi pa ne. Pomembno je, da smo pozorni na odnos in vedenje do sebe, torej, kako se do sebe vedemo v različnih (čustvenih) situacijah. V primeru čustveno negativne situacije poskušajmo prepoznati vzroke za svoje vedenje (na primer, zakaj smo zakričali na nekoga, ki v resnici ni bil nič kriv?) in poskušajmo ugotoviti, kaj je vodilo do destruktivnega vedenja. Spremljajmo, kaj mislimo o sebi, ko doživimo neuspeh, ali gre za konstruktivne misli. Ko razmišljamo o sočutju do sebe, si lahko postavimo vprašanja kot: ,,Ali se samo kritiziram?'' (nikoli nisem dovolj dober), ''Ali ne skrbim za svoje zdravje, ker so druge stvari bolj pomembne?'', ''Ali postavljam potrebe drugih pred lastne potrebe?'', ''Se z emocionalno bolečino spopadam na škodljive načine, kot sta zatekanje k alkoholu in drogam?'' – s pomočjo takšnih vprašanj ugotovimo, kakšen je odnos nas samih do sebe in naredimo korak k prakticiranju sočutja do sebe(1).

V družbi, v kateri sta vse preveč prisotna deloholizem in perfekcionizem, je še kako pomembno, da ne pozabimo nase. Zavedati se moramo, da vsi delamo napake in doživljamo neuspehe. S prizadevanjem za prakticiranje sočutja do sebe bo naše življenje srečnejše in bolj izpolnjujoče.